„Kar za gosenico pomeni konec sveta, mojster imenuje metulj.“ – Richard Bach

V tantrični in jogijski tradiciji je transfiguracija več kot le duhovni koncept – je način gledanja in odnos do življenja. Gre za prakso videnja onkraj zunanjosti, zaznavanja tistega, kar je resnično tam – pod površjem, za maskami, onkraj začasne oblike pojavov in ljudi. Transfigurirati pomeni gledati na življenje z globljo jasnostjo. Ne pomeni zanikati težav, temveč se jim približati s prisotnostjo in globljim razumevanjem.

Ko vadimo transfiguracijo, ne bežimo pred življenjem – učimo se ga srečevati z modrostjo srca. Transfiguracija nas namreč povabi, da vidimo dušo osebe, pomen izziva, svetost v vsakdanjem. Povezuje nas z nečim bistvenim, z jedrom obstoja. To je sprememba perspektive, ki se lahko zgodi spontano – na primer, ko se zaljubimo. V tistih prvih trenutkih pogosto naravno vidimo ljubljeno osebo kot nekaj najlepšega – ne zaznamo le njihove zunanjosti ali osebnosti, ampak začutimo njihovo bistvo, njihovo srce. Zdijo se nam izjemni, sijoči, polni potenciala. V tantri temu naravnemu načinu videnja osebe v njeni najvišji izrazitosti pravimo transfiguracija.

Toda resnična transfiguracija ni le minljiv občutek ali romantična projekcija. Ne gre za to, da na nekoga ali nekaj projiciramo svoje želje. Prav tako ne gre za to, da si zatiskamo oči pred pomanjkljivostmi ali težavami. Nasprotno – transfiguracija pomeni gledati bolj resnično, ne manj. Zahteva, da ostanemo povezani s svojim srcem, saj le iz tega prostora lahko resnično prepoznamo srce drugega. Gre za globljo zaznavo, ki vključuje vse – tudi tiste vidike, ki bi jih morda najraje preskočili.

Takšen način videnja presega romantično ljubezen. Transfiguriramo lahko na primer način, kako jemo, tako da postanemo resnično pozorni na življenjsko energijo v hrani, in začutimo, kako z vsakim grižljajem vsrkavamo to energijo. Lahko transfiguriramo naše odnose, ko v svojih bližnjih vidimo darove Vesolja – bitja z globino in božanskostjo, ne le njihove vloge ali osebnosti. In kar je tudi zelo pomembno – transfiguriramo lahko svoje izzive in težave.

Transfiguracija nam pomaga videti vrednost in potencial, ki se skrivata celo v težavah, s katerimi se soočamo. Razpad odnosa, finančna stiska, trenutek bolezni – to niso le ovire, temveč sporočila, povabila, da gremo globlje. V ajurvedi pravijo, da je vsaka bolezen blagoslov, saj nas opozori na nekaj, kar potrebuje našo pozornost. Prinaša priložnost, da se preobrazimo, da se uravnovesimo, da nekaj v sebi očistimo. Ko transfiguriramo izziv, ga ne vidimo več kot kazen, temveč kot pot – priložnost za rast, za zdravljenje, za razvoj. To pa nam pomaga, da se hitreje pozdravimo, da lažje najdemo rešitve in da gremo skozi težke trenutke s srcem, polnim upanja in zaupanja.

Na ta način transfiguracija postane vsakodnevna praksa s katero začnemo življenje doživljati drugače. Srečujemo manj notranjega odpora. Življenja ne doživljamo več kot nekaj, kar se dogaja nam, temveč kot nekaj, kar se dogaja za nas. Postanemo bolj prilagodljivi, odporni, sposobni najti pomen – tudi takrat, ko stvari ne potekajo po načrtih. To ne pomeni, da bolečina izgine. Toda tudi v tistih trenutkih, ko se zdi, da se življenje podira, lahko nekaj v nas ostane budno. Še vedno lahko občutimo hvaležnost – ne nujno za bolečino samo, ampak za priložnost, ki jo prinaša. Priložnost, da se prebudimo. Da bolj ljubimo. Da se omehčamo. Da spremenimo nekaj, kar je potrebovalo spremembo. Da se znova povežemo s tem, kar je resnično pomembno.

Transfiguracija ni pobeg pred resničnostjo. Je potovanje globoko vanjo. Je praksa, ki objema celoten spekter življenja – njegove radosti, žalosti, skrivnosti. In s tem razkriva, da lahko celo najbolj vsakdanji trenutki postanejo sveti, da lahko tudi najbolj boleče izkušnje dobijo globok pomen in da se lahko celo najtežji časi spremenijo v prelomnice v našem življenju.

Kot je rekel Einstein:
»Sredi težav leži priložnost.«