V duhovni tradiciji joge so yame in niyame temelji etičnega in moralnega načina bivanja. Predstavljajo osnovo duhovne prakse, ki ponuja zemljevid za obvladovanje življenjskih izzivov in nam tako daje priložnost, da se lahko orientiramo v polnosti vseh možnosti, ki nam jih življenje ponuja. 

Yama, prvi sklop petih smernic: Ahimsa (ne-nasilje), Satya (resnicoljubnost), Asteya (ne-kraja), Brahmacharya (kontinenca), Aparigraha (ne-kopičenje).

Niyama, drugi sklop petih smernic: Shaucha (čistost), Santosha (zadovoljstvo), Tapas (disciplina), Swadhyaya (spoznavanje samega sebe), Ishvarapranidhana (predanost kozmični volji).

Prva yama

Ahimsa (ne-nasilje)

Ahimsa predstavlja načelo ne-nasilja v mislih, besedah in dejanjih. Pogosto jo razumemo kot „ne-škodovanje“, vendar pa v svojem bistvu zajema način življenja, ki temelji na ljubezni, spoštovanju in sočutju do vseh bitij, tudi do nas samih. 

Nekaj praktičnih primerov ahimse:

Prijazno izražanje: Ahimsa pravi, da se je v pogovoru potrebno izogibati ostrim ali bolečim besedam. Pomembno je, da s sočutjem govorimo resnico in poskrbimo, da komunikacija našega sogovornika spodbuja in ne rani.

Zavestno obnašanje: Po načelu ahimse se je potrebno izogibati dejanjem, ki škodujejo drugim, na primer povzročanju bolečine živalim ali okolju. Mnogi praktikanti ahimse, se tako na primer odločijo za vegeterijansko ali pa vegansko dieto.

Sočutno mišljenje: Načelo ahimse pravi, da negativne misli pogosto vodijo v škodljiva dejanja. Opustiti je potrebno vse oblike obsojanja in pristopiti k drugačnosti ter raznolikosti z razumevanjem. Namesto da se na primer jezno odzivamo na drugačna stališča nekoga, si je dobro prizadevati za empatijo in odprtost v našem bitju.

Ahimsa do nas samih

Velikokrat pozabimo, da naš odnos do drugih odraža naš odnos do samih sebe. Kako komuniciramo z ljudmi pogosto pokaže, kakšen je naš notranji dialog do nas samih. Bistvenega pomena je torej, da ne-nasilje uporabljamo tudi pri sebi in da tudi do sebe ravnamo prijazno in sočutno.

Nekatere zelo pogosto pojavljajoče oblik samo-nasilja so:

Ostra samo-kritika: Potrebno je, da smo zelo pozorni na to, kako govorimo sami s seboj. Obsojajoči notranji dialogi so oblika samo-nasilja, ki ga je potrebno zamenjati z afirmacijami ljubezni in samo-spoštovanja.

Pretirana telesna preobremenitev: Še posebej na joga blazini obstaja tendenca, da se silimo v to, da bi delali več in da bi presegli svoje meje v nenehnem prizadevanju za popolnost ter napredek. Takšno prizadevanje je lahko oblika agresije in nasilja nad samim seboj, še posebej ko ni podprto z zavestnim delovanjem in ljubeznijo.

Krivda, strah in jeza: Sposobnost opuščanja krivde, strahu in jeze je bistveni del samo-zdravljenja. Pri tem je pomembno, da se naučimo sebi odpustiti za pretekle napake, kar nam tudi omogoča, da ob njih zrastemo in se učimo.

Preobrazbena moč ahimse

Ahimsa v svojem bistvu ne pomeni le to, da nismo nasilni, ampak pomeni ljubezen. Nasilje namreč izvira iz strahu in ko premagamo strah, ustvarimo prostor za razcvet ljubezni. Ta ljubezen pa ni pasivna – dejavno si prizadeva zaščititi in podpirati vse dobro v življenju ter se odločno upreti zlu. Če se na primer krivici upremo z ljubeznijo in ne z jezo, je to v skladu z ahimso.

Brez ljubezni nasprotovanje slabemu postane nasilje, brez nasprotovanja pa ljubezen postane dopuščanje zla. Prava ahimsa vključuje torej boj z ljubeznijo – prav tako kot skrbna mati, ki svojega otroka disciplinira, da bi ga odvrnila od slabega. 

Živeti ahimso pomeni prizadevati si, da se znebimo strahu in prevzamemo miselnost sočutja. S tem, ko se uskladimo s tem načelom, spodbujamo učinek valovanja prijaznosti in razumevanja, ki se dotakne vseh živih bitij, ki jih srečamo.

„Nenasilje je orožje močnih.“ – Mahatma Gandhi